ZAKAJ RAVNO AIKIDO?
Menda odpiramo novo spletno stran na kateri bomo člani našega kluba lahko objavljali svoja razmišljanja in izkušnje povezane s to borilno veščino.
Ta prispevek sem si zamislil kot iskanje odgovora na v naslovu zastavljeno vprašanje: zakaj bi se kdo odločil ravno za vadbo aikida?
Tekom lastnega življenja sem se dostikrat srečal z agresijo v njeni dobri in tudi slabi obliki. Saj veste, beseda AGRESIJA je starogrško-latinskega izvora »AD GREDIOR«, kar pomeni pristopiti k nečemu – lotiti se nečesa. To je seveda tisti pozitivni pomen, označuje namreč našo voljno dejavnost, ki stremi k premagovanju morebitnih ovir na poti do želenega cilja. Žal bolj poznamo negativni pomen te tuje besede in ta je zajet v njeni razdiralni obliki, ki se kaže v nepotrebnem nasilju.
Vsak izmed nas je lahko kdaj bliže temu, da uporabi eno ali drugo obliko (če zanemarimo vse ostale inačice nasilnega vedenja), na odločitev pa vpliva predvsem čustveni naboj, ki ga pripišemo nekemu dogajanju.
V naravi ni nič »DOBREGA ali SLABEGA«, NARAVA samo JE. Je takšna kakršna se je oblikovala skozi milijarde let. Živa bitja smo nastala nekje tekom tega dolgega časovnega obdobja kot posledica ravno pravšnjih naravnih pogojev. Skozi milijarde let preskušanja različnih možnosti, so uspevale preživeti tista bitja, ki so imela, med ostalimi značilnostmi, tudi zadostno mero agresivne energije. Za DOBRO ali SLABO jo poimenujemo mi, LJUDJE. Mi smo tisti, ki označujemo vse okoli sebe (in v sebi) za dobro ali slabo. Navadno menimo, da je dobro tisto, kar nam ustreza in obratno slabo tisto, kar nam ni všeč. To samovšečno označevanje in s tem usklajeno početje, gre nemalokrat tako daleč, da dolgoročno pozabljamo na posledice. In četudi smo na našem planetu kot delček življenja prisotni le izjemno kratek čas, smo uspeli življenjske pogoje pripeljati do točke, ko žagamo vejo drevesa življenja sebi in drugim bitjem. Pozabili smo, da se moramo za svoj obstoj zahvaliti SREČI. Sreči za nas in ne za vsa ostala BITJA, ki so morala biti izbrisala z obličja zemlje, da smo lahko sesalci nadaljevali svojo razvojno pot manj ovirano naprej.
S seboj (v sebi) nosimo vse značilnosti, ki so jih imeli naši predniki od nastanka življenja dalje. Tudi zmožnost, da smo NASILNI. Nasilno vedenje je govorica, ki jo poznajo vse živalske vrste. Pri enih je ta govorica bolj v ospredju in bolj opazna, pri drugih manj. Zagotovo spadamo ljudje med najbolj nasilna bitja našega planeta. Vse skupaj dodatno zaplete dejstvo, da peščica najbogatejših in s tem najmočnejših ter najvplivnejših ljudi drži v rokah vzvode tudi pri uporabi razdiralnega nasilja.
No, kot sem že zgoraj zapisal, sem med službovanjem naletel na obilo priložnosti, ko sem bil primoran uporabiti telesno silo. Drugačen pristop takrat ni rodil sadov, ali pa nisem imel zadosti potrebnega znanja zanj. Glede na to, da so ljudje, s katerimi sem prišel v spor, bili vešči predvsem »govorice nasilja« (mladi prestopniki, obsojenci, ljudje v t.i. totalitarnih ustanovah kot sta policija, vojska in ne nazadnje tudi bolnice), je bil moj »odgovor izražen v njim domačem jeziku«. In vendar sem se spraševal kako to, da nikoli nisem bil deležen kasnejših groženj, sovraštva ali nadlegovanja, ko smo se kdaj srečali izven zidov omenjenih ustanov? Sebi in drugim sem odgovarjal s tem, da sem se po takšnih dogodkih navadno počutil slabo. To slabo občutje, sram, ker nisem zmogel ali znal izpeljati drugačnega vedenja, me je redno vodilo v ponovna srečanja s tistimi, s katerimi sem se zapletel v spor in nato v uporabo telesne sile. Prosil sem jih za pogovor, se jim opravičil in izrazil željo, da bi se izognili podobnim situacijam v prihodnje. Priznal sem, da ne znam drugače razrešiti spora, ko je napetost tako velika, da v »zraku ostaja le njihova grožnja zoper življenje in telo njih samih ali drugih, oz. grožnja z uničevanjem skupne ali tuje imovine«. Kadar ne najdemo poti in časa za pogovor ter razmislek, ravnam tako kot so lahko občutili, »z govorico telesne sile«. Očitno je ta drugi del našega druženja omogočil, da so lahko pretehtali dogajanje, videli v njem svoj lastni in tudi moj delež, ter mi »odpustili morebitna občutja ponižanja, bolečine in nemoči«, ki so jih gotovo takrat doživeli.
Še danes ne vem, ali je zgoraj opisan pogovor po uporabi telesne sile, lahko razlaga za to, da se čustva jeze in obupa, ki se vežejo na to, ko nekdo z neprilagojenim vedenjem ne uspe doseči želenega, ne pretvorijo v sovraštvo in nujo iskanja povračilnih dejanj.
Vem le, da AIKIDO zares omogoča sledeče: je prastara govorica telesne sile (ki jo poznamo vsa živa bitja, četudi ne vedno zavestno), ki vabi sodelujoče v ples teles, kjer nihče NE IZGUBI, četudi je kdaj premagan! Je govorica, ki omogoča vsem vežbajočim, da osebnostno rastemo, spoštujemo sočloveka in samega sebe. Aikido vzpodbuja negotovega k večji gotovosti, nesamozavestnega k večji samozavesti, pretirano nastopaškega k zmanjšanju nastopaštva. Močni se naučijo moč deliti z drugimi in šibki postanemo ob njih močnejši. Pomaga nam pri iskanju ravnotežja in harmonije v svetu izven nas, ter v našem notranjem svetu. Uči nas spoštovanja Življenja kot takega in olajša nam sprejetje lastne minljivosti.
Zato, verjamem, je AIKIDO PRAVI IZBOR VADBE. In, da ne pozabim, le v tisti sredini, ki goji zgoraj omenjene značilnosti. Vsaka borilna veščina nosi predvsem pečat tistega, ki jo prenaša dalje. V naši sredini je na srečo tako!
Avtor: Radovan Zupančič