Mehak odgovor (Terry Dobson) – prevod Matej Močnik

Uvod (Matej Močnik):

 

Menim, da članek povzema samo bistvo aikida, reševanje sporov v življenju na miren, nenasilen način, na način, ki je v skadu z vesoljnimi zakoni. Mnenje o njem pa si ustvarite sami. Avtor članka, Terry Dobson, je bil mož na katerega sem prvič naletel pred kratkim. Po naključju, med prebiranjem vsebin na FB-ju. Izkazalo se je, da je bil eden izmed edinih dveh belih uchi-deshijev, ki sta trenirala v 60. letih pod okriljem O’Sensei-ja (od pričetka 60. let do leta 1969).

 

 

Zgodba:

Vlak je rožljal in ropotal skozi predmestje Tokia na zaspano pomladno popoldne. Naš vagon je bil razmeroma prazen – nekaj gospodinj je imelo s seboj otroke, nekaj starejših pa se je odpravljalo po nakupih, nekaj prostih natakarjev je prebiralo konjske dirke. Odsotno sem strmel v enolične hiše in prašne žive meje.

Vrata so se na eni od postaj odprla in nenadoma je popoldansko tišino pretrgal moški s svojim nasilnim, rjovečim ter nepojmljivim preklinjanjem. Ko so se vrata ravnokar zaprla, je med kričanjem opotekajoče vstopil v naš vagon. Nosil je delavska oblačila, bil je velik, pijan in umazan. Spredaj je bil zamazan s posušenimi ostanki bruhanja. Oči so bile izbuljene, demonsko rdeče barve. V laseh strjena umazanija. Kričaje je zamahnil proti prvi osebi, ki jo je zagledal, ženski, ki je imela v naročju dojenčka. Udarec se je odbil od rame, jo zavrtel in odnesel v naročje starejšega para. Po čudežu je ostalo dete nepoškodovano.

Starejši par je prestrašeno skočil pokonci in se pobral na drug konec vagona. Delavec je brcnil proti hrbtu umikajoče se ženske. »Ti stara kurba!« je zatulil. »Razbil te bom!« Zgrešil je, starejša gospa je odhitela na varno. To je pijanca tako razbesnelo. da je pograbil kovinski drog v sredini vagona ter ga želel iztrgati iz nosilcev. Videl sem, da je je imel eno rok porezano in okrvavljeno. Vlak je drvel naprej, potniki pa okameneli od strahu. Vstal sem.

Takrat sem bil še mlad in v precej dobri formi. Visok sem bil 183 cm in tehtal 100 kg. V preteklih treh letih sem skoraj vsak dan treniral debelih osem ur. Rad sem metal in se spopadal. Misil sem, da sem žilav. Težava pa je bila v tem, da svojega znanja borilnih veščin še nisem preizkusil v pravem spopadu. Kot aikidoke se nismo smeli boriti.

Moj učitelj, ustanovitelj aikida, nas je učil vsako jutro, da se s to veščino predajamo miru. “Aikido,” kot je znova in znova ponavljal moj učitelj, “je umetnost sprave. Kdorkoli se ima namen boriti, je pretrgal svojo povezavo z vesoljem. Če želiš ljudi nadvladati, si že premagan. Učimo se reševanja konfliktov in ne načina, kako jih začeti.”

Prisluhnil sem njegovim besedam. Močno sem se trudil. Želil sem se prenehat borit. Šel sem celo tako daleč, da sem šel nekajkrat preko ceste, da se izognem chimpiram, barabam, ki so igrali fliper in se potikali po železniških postajah. Bili bi veseli, če bi lahko preizkusili moje sposobnosti. Moja tolerantnost me je divgovala. Čutil sem oboje – žilavost in svetost. V srcu pa sem si želel popolnoma legitimno priložnost, da bi lahko rešil nedolžne s tem, da uničim krive.

To je to! Sem si rekel, medtem ko sem vstajal. Ta gnoj, ta žival je pijana in zlobna ter nasilna. Ljudje so v nevarnosti, in če nekaj hitro ne ukrenem, bodo najverjetneje poškodovani. Potolkel ga bom.

Ko me je videl vstajati, je pijanec začutil prilžnost, da se osredotoči na svoj bes. “Aha!” je zarjovel. “Tujec! Potrebuješ lekcijo iz japonski manir!” Da bi dodal težo svojim besedam, je enkrat udaril v kovinsko palico.

Rahlo sem se oprijemal pasu za potnike nad glavo in mu naklonil počasen pogled gnusa in neupoštevanja. Namenil sem mu najgrši možen pogled. Moj načrt je bil, da ga raztrgam na delce, ampak on je moral narediti prvo potezo. Želel sem ga besnega, kajti bolj kot bi se razbesnel, z večjo gotovostjo bi zmaga pripadala meni. Našobil sem ustnice in mu poslal posmehljiv, predrzen poljub. Zadelo ga je kot klofuta. “V redu!” je zavpil. “Dobil boš lekcijo.” Pripravljal se je, da zdrvi name. Nikoli ne bi izvedel kaj ga je zadelo.

Trenutek pred tem, ko se je premaknil, pa je nekdo zavpil: »Hej!« Bilo je uho parajoče. Spomnim se, kako me je zadela nenavadno vesela, živahna narava vzklika – kot, da bi s prijateljem marljivo nekaj iskal, on pa je nenadoma naletel na predmet iskanja. »Hej!«

Odvrtel sem se na levo, pijanec pa se je zavrtel na svojo desno. Oba sva se zazrla v majnhega starega Japonca. Najbrž je bil že globoko v svojih sedemdesetih. Ta majčken gospod je sedel tam, brezhibno urejen v svojem kimonu in hakami. Zame se ni zmenil, se je pa z navdušenjem nasmejal delavcu, kot da bi želil deliti z njim najpomembnejšo ter najbolj dobrodošlo skrivnost. »Prit’ sem,« je dejal starec v lahkotnem narečju ter mu pomahal. »Prit’ sem in govori z mano.« Narahlo je pomahal. Kot da bi bil na vrvici, je velikan sledil. Agresivno se je vkopal pred starejšim gospodom in se grozeče dvigal nad njim. »Govoriti s tabo?« je zarjovel nad rožljajočimi kolesi. »Zakaj hudiča naj bi jaz govoril s tabo?« Pijanec mi je v tem trenutku kazal hrbet. V kolikor bi se mu komolci premaknili za samo milimeter, bi ga pokosil.

Starec se je še naprej smehljal delavcu. Pri tem ni bilo niti trohice strahu ali odpora. »Kaj s’ pa pil?« ga je narahlo vprašal, oči pa so mu žarele od zanimanja. »Pil s’m sake,« je zatulil nazaj. »In to te čist’ nič ne briga!« Delčki pljunka so poškropili starca.

»O, to je čudovito,« je z navdušenjem odgovoril starec, »resnično čudovito! Vidiš, tudi sam obožujem sake. Vsak večer skupaj z ženo (ima 76 let, veš) pogrejeva majhno steklenico sakeja, ga odneseva na vrt in se usedeva na staro leseno klop, ki jo je za mojega starega očeta naredil njegov prvi učenec. Opazujeva kako zaide sonce in gledava kako uspeva najin kaki. Moj ded je posadil to drevo, veš, in skrbi naju, če si bo opomogel od ledenih viharjev, ki smo jih imel preteklo zimo. Kakijem ne gre prav dobro po ledenih viharjih, čeprav, moram reči, da je najinemu šlo precej bolje kot sem pričakoval, še posebej, če upoštevaš slabo kakovost zemlje. Kljub temu je nekaj najbolj zadovoljujočega gledati, ko vzameva najin sake in greva ven uživat v večeru—tudi, ko dežuje! Dvignil je pogled k delavcu, mežikajoč je z očmi, vesel, da je z njim delil to čudovito informacijo.

Ker ni mogel slediti vsem podrobnostim pogovora s starcem, se je delavčev obraz pričenjal mehčati. Pesti so se počasi razklenile. “Ja,” je rekel počasi, “tudi jaz obožujem kakije…” Njegov glas je potihnil. “Ja,” je z nasmehom dejal starec “in siguren sem, da imaš čudovito ženo.”

»Ne,« je delavec odvrnil, »moja žena je umrla.« Povesil je glavo. Zelo narahlo, zibajoč se v ritmu vlaka, je velikan začel ihteti. »Nimam nobene žene, nimam nobenega doma, nimam dela, nimam denarja, nimam kam iti. Tako me je sram.« Po licih so se mu ulile solze. Napad popolnega obupa se je razširil skozi njegovo telo. Nad prostorom za prtljago je štiribarvna reklama trobila o prednostih predmestnega luksuznega življenja.

Sedaj sem bil na vrsti jaz. Tam sem stal v vsej svoji dobro skrtačeni mladostni nedolžnosti, v svoji ta-svet-bom-naredil-varen-za-demokracijo pravičnosti in se naenkrat počutil bolj umazanega kot je bil on.

Ravno takrat je vlak prispel do moje postaje. Peron je bil nabit in množica je vdrla v vagon takoj, ko so se vrata odprla. Medtem ko sem iskal svojo pot ven, sem zaslišal starca, kako je s sočutjem kazal zgražanje. »O joj, joj,« je dejal z nezmanjšano radostjo, »to pa je zelo težavna zadeva, prav res. Usedi se sem in mi povej vse o tem.«

Obrnil sem glavo, da zadnjič pogledam. Delavec se je na sedež razširil kot vreča, glavo je imel v starčevem naročju. Starec mu je namenil pogled poln sočutja in radosti, z roko ga je gladil po umazanih, prepletenih laseh.

Ko se je vlak odpravljal, sem se usedel na klop. Kar sem si bil želel narediti z mišicami in zlobo, je bilo doseženo z nekaj prijaznimi besedami. Bil sem priča uporabi aikida v boju, srž tega pa je bila ljubezen, kot je že bil dejal ustanovitelj. Veščino bi moral vaditi v povsem drugačnem duhu. Minilo bi še precej časa preden sem lahko govoril o razreševanju konfliktov.

Prevedel: Matej Močnik

Vir: http://easternhealingarts.com/Articles/softanswer.html